GREENLAND (S PRIJATELJEM ONSTRAN 75. SEVERNEGA VZPOREDNIKA)

Predgovor: (utrinek srečanja s prijateljem - mojim sopotnikom in potovalnim sotrpinom Silvom)

Po prijetni in mirni vožnji parkiram na letališču Brnik. Kar nekaj časa je minilo od najinega zadnjega srečanja in moram reči, da se veselim ponovnega snidenja s teboj, spoštovani prijatelj. Od kje že prihajaš? Kam odhajaš? Ah, Brazilija, dežela neskončnega tropskega pragozda, močvirij, anakond, kajmanov, gavialov in ne vem še česa vse. V mislih se zapodim po katakombah pragozdne preproge, vse globje in globje v njena najtemnejša nedrja. Ne, nisem sam. Spremljajo me milijonski roji komarjev, željnih moje in vodnikove krvi. Tropi opic si naju iz krošenj velikanskih dreves radovedno zviška in pomenljivo ogleduje, vprašujoč se, le kaj ta dva tukaj iščeta. Častna straža? Previdnost? Kdo ve?! Z umetnostjo, ki jo le one obvladujejo, drzno poskakujejo iz krošnje v krošnjo, z drevesa na drevo. Morda sva edina človeka, ki ju prvič vidijo v svojemu življenju, zato se naju niti ne bojijo. Hodiva oprezno z veliko mero pazljivosti, kajti nedaleč stran sva opazila nekaj krokodilov, ki se leno predajajo vročim popoldanskim sončnim žarkom. Planjava, ki se odpre mojemu in vodičevem pogledu je polna živahnih raznobarvnih metuljev, ki igrivo poletavajo nad čudovito raznobarvnimi cvetlicami in grmiči barvitega raznoraznega rastlinja. Kako očarljivo mamljiv prizor. Velikanski brenčač, podoben našemu, a občutno manjšemu rogaču, kakor helikopter preleti najini glavi. Še uro, dve, morda tri (čas je v pragozdu relativen pojem), pa bova prispela v manjšo indijansko naselbino vsidrano globoko v tropskem pragozdu, v tabor kamor sva namenjena. Tam naju čaka predhodnica naše skupne odprave. Majhen čokat deček, kakšnih 12-14 let ima, se po čarovniško pojavi od nikoder. Njegove ogljene črne široke oči naju gledajo prijazno s širokim nasmehom na obrazu. Čakal naju je, in še trije njegovi mladi prijatelji, da naju varno pospremijo do skupnega tabora. Prime me za roko in mi s širokim nasmehom in gibi rok kaže znake dobrodošlice. Nasmehnem se mu in mu prijateljsko pomežiknem, ko ...

... letališki zvočnik napove pristanek tvojega letala in po krajšem čakanju se mi otovorjen s popotnimi torbami pridružiš v letališki restavraciji. Srečanje je pristno veselo, po belokranjsko pa živahno in glasno.

Potopis je izvleček več kot mesec dni trajajočega potepanja po Greenlandu in dotik življenja med Eskimi

Po nekajurnem čakanju na letališču Keflavik (Island) na ugodno poročilo dežurne meteorološke službe, končno poletimo z letalom Swiss Air-a proti Greenlandu, največjemu otoku na svetu s površino 2,175.600 km2 (Avstralija je celina, da ne bo pomote). Otok, ki je 52 krat večji od Danske kateri pripada, pokriva z večine led in sneg (1,833.900 km2). Arktična klima za katero je značilno hitro menjavanje vremena, saj so tudi poleti možne snežne padavine, je zahtevalo temeljito potovalno pripravo.
Tako se je v "potovalni malhi" nabralo kar precej potrebne opreme, od toplih termo oblek in spodnjic, gojzeric, rokavic in kap do raznih krem, ki naj bi naju ščitile pred polarnim soncem in mrzlim vetrom, ki se svobodno preganja po teh polarnih surovih divjinah.

Po dveurnem prijetnem letu (a malce tudi "drmavim") nad severnim Atlantskim oceanom, si na kapitanovo povabilo pred pristankom ubogljivo privežemo varnostne pasove, radovedno pogledujoč skozi majhno letalsko okno na pokrajino pod nami prekrito z kopami oblakov. Spodaj pa, morje, razvejana obala fjordov, za njimi pa bleščeči večni sneg in led. Pogled iz letala je resnično veličasten, le tu in tam nam občudovanje zmoti sprožilec fotoaparata in tiho brnenje kamere. Tudi sam fotografiram. Letalo se z nekaj močnimi nagibi kril, sledeč zavoje fjorda in s tulečimi motorji končno po drugemu poskusu spusti na betonska tla letališča Narssarsuaq (nekdanja ameriška vojaška baza in naše prvo izhodišče za potep po južnih grenlandskih ledenih širjavah).

Končno stojimo na trdih tleh in se po strogem carinskem pregledu odpeljemo do edinega hotela, katerega so poimenovali z zvenečim imenom "Arctic Hotel". Sobico delim s prijateljem Silvom. Oba sva navdušena nad prijaznim in ustrežljivim hotelskim osebjem, toplo in snažno sobico. Po krajšem počitku in obedu se sprijateljimo še z ostalimi avanturisti in čuda željnimi popotniki. V skupni sobi si ogledamo nekaj krajših video kaset, da se na kratko seznanimo z nekaterimi značilnostmi pokrajine in napotki za bivanje v tem naravnem in za človeka neizprosnem okolju. Po kratkem posvetu se odločiva najprej za ogled ledenika Quoroq in istoimenega fjorda, nato pa, če nama bo čas dovoljeval,

še obisk bližnjega gorskega venca, razcepljenega z ledeniškim potočkom in ovitega v pritlikave breze. Mrzel veter nama je rezal v obraz, ko sva sopihala loveč zraka, ki ga je vse bolj primanjkovalo, višje sva se vzpenjala. A splačalo se je. Z vrha sva imela čudovit razgled na bližnjo in daljno okolico, ki se je lesketala v vseh mavričnih barvah in odtenkih. Modrina neba je to lepoto še poudarjala in ji dajala mistični navdih. Le kaj je tam daleč, kaj naju še čaka? Bova srečala prave Eskime in če jih bova, kako se bomo sporazumevali? A se s takšnimi in podobnimi vprašanji nisva želela utrujati, zato sva se po krajšem oddihu napotila nazaj v dolino in v toplo zavetje hotelske sobe.

Zvečer priredimo manjšo skupinsko zabavo "ice party" in se z novo pridobljenimi prijatelji in bodočimi sopotniki pogovorimo, si razkrijemo načrte in popotne želje. Ker je v slogi moč, se dogovorimo, da naslednji dan skupaj odidemo na ogled bližnjega fjorda, kateri nas je vse zamikal ogledujoč si ga že iz letala.
Naslednje jutro je bilo hladno, a se vseeno skupaj z ostalimi prijatelji vkrcava na krov majhne a močne ladjice Polar Moon. Opozorila niso bila zaman, saj dobro oblečeni kljubujemo mrzlemu severnemu vetru. Edino bledo jutranje sonce je dajalo pokrajini in gorskemu masivu nad nami kanček toplote.

Mrzel arktični zrak, ustvarjen z bližino ledenika nas reže v obraz in išče še tako majhno odprtino v obleki. Vendar nas to ne moti. Mimo nas hite ogromni kosi odlomljenih ledenikov, pravi velikani vseh fantazijskih oblik, obarvani in oviti v tirkizno modro barvo.
Ob straneh nas spremljajo in opazujejo kamniti venci, le na vrhovih pokriti z večnim snegom. Po njih se v stoterih slapovih pretaka od sonca staljeni ledeniški led, ter se v tisočerih mavričnih barvah razblinja po pobočjih gora.

Ledenik Quoroq, kateri se v svoji mogočnosti in silni deviški belini, da bolijo oči, vzvišeno vzpenja pred nami in istoimenim fjordom, se iz daljne bele notranjosti leno zajeda ter se v blagemu loku spušča globoko v zaliv fjorda, nam je tako rekoč na dosegu rok. Tisoče ton ledu in snega tukaj na robu ledenika (gletcher-ja) končuje svojo ledeniško pot, ter se v manjših, večjih in velikanskih odlomljenih kosih, objeti z mrzlim arktičnim morjem odpravljajo na svojo novo oceansko pot, od koder jih morski tokovi odnašajo na odprto morje, kjer se z njimi izzivalno poigravajo in pozibavajo, kot bi bili iz najfinejšega ptičjega puha.

Naše nemo občudovanje teh čudovitih vsemogočih oblik plavajočega ledu in ledenih skal, ki jim je botrovala mati narava ter jim vdahnila najraznovrstnejše drzne, čarobne, vilinske, skorajda abstrakne oblike, naenkrat zmoti nenaden krčevit stres in ropot močnih dizelskih motorjev in utihne. Kot odrezano nas objame globoka samotna tišina fjorda. Vprašljivo se pogledamo, ko se majhna,
a čvrsta, dobro grajena ladjica ob pozibavanju valov in trkov s plavajočimi kosi ledu ustavi. Ne, še zdaleč nas ni strah, le počutimo se nekako osamljeni, nemočni in nebogljeni ob pogledu na izvir te opojne arktične lepote, ki nas obdaja in opaja ter prevzema z vsakim vdihom in pogledom.

Prijazen mlad fant, čokate postave, ki se v kratkemu poletnemu obdobju preživlja s prevozom turistov in kot oglje črnih las in oči, katere spominjajo na Azijate, nas z širokim prijaznim nasmehom povabi v podpalubje na "tea & coffee". Res je kratek čas za premor in še tako potrebno okrepčilo pred nadaljnim obiskom fjorda. Začetku ledenika smo se nevarno približali, pa tudi od tukaj dobro vidnemu razklanemu tisočletnemu ledeniku se ne smemo več približati, saj bi nas trenutno odlomljena ledena stena za vedno pokopala v svoj mrzli večni arktični objem fjorda.

Premraženi, polni silnih vtisov se odpravimo v podpalubje, kjer nas lastnik ladje s svojo prijateljico postreže s pecivom, toplim čajem in kavo. Kako poživljajoče dene vroča kava in okrepčilni čaj. S prijatelji si pogrejeva premražene ude, na hitro zapiševa v popotni dnevnik vse zanimive informacije in se zopet odpraviva na palubo, kjer poslikava še preostanek filma, na karti poiščeva najin položaj in ga vneseva v popotni zemljevid (road map).
Sonce se je v tem kratkem dnevu že dodobra nagnilo, kamniti oddaljeni vrhovi ledenika se nežno obarvani v zlatorumeni barvi sanjsko bleščijo v bledem popoldanskem soncu. Vračamo se. A nikomur ni do tega, da bi si poiskal varno zavetje pred vse bolj surovimi sunki vetra in ledenemu mrazu. Trdno stojimo na palubi, močno oprijemajoč se varne ladijske ograje in opazujemo manever našega kapitana, kateri nas s spretno vožnjo in slalomsko dovršenostjo med plavajočim ledom varno pelje v pristan.

V povratku nas na poti spremljajo številni deviško čisti ledeniški slapovi, ki se v senci mogočnega skalovja, drzno spuščajo s hrbtišč fjorda in nam nevidnih oddaljenih ledeniških vrhov ter se pobrateni z vetrom v mavričnih barvah združijo v objemu oceana.
Premraženi in utrujeni se po povratku kaj hitro poberemo v toplo in varno zavetje naših sobic. Ker je že kasno popoldan, skorajda konec dneva, ki se hitro spreminja v noč, spremeniva načrt in se po oddihu odpraviva v obližnjo kantino, kjer si za večerjo privoščiva kar lososa in požirek vina, ki nama dokončno prežene nakopičeni mraz iz kosti.

Z drugo steklenico vina sva hotela potrditi rek, da vino resnično oživi telo in duha, vendar naju prijazno osebje kantine vljudno spomni, da je nastopila "prohibicijska ura" in zato točenje alkoholnih pijač po zakonu ni več dovoljeno. Pa nič zato, saj je nekaj skrite rezerve (samo za osebno uporabo) varno spravljene v nahrbtniku (na Greenland je dovoljeno prinesti samo 3/4 l žgane pijače ali 1 l vina in kar se tega tiče so cariniki strogi kot sam vrag, o.p.). Ob obisku kantine in preostanku večera skleneva še nekaj poznanstev z domačini, pravzaprav z zaposlenim osebjem in obiskovalci te eksotično ledene severne dežele, katera vsakemu popotniku vtisne svoj neizbrisen svojstven, enkraten ledenokristalni pečat.

Še pozno v noč sva ob karti in priročnikih piljila, dopoljnevala in brusila načrt za prihodnje dni in bližajoče ledene arktične avanture pred naskokom 75. severnega vzporednika. Če nama bo vreme naklonjeno, kar lahko samo upava, se jutri odpraviva na raziskovanje flore, odločiva pa se tudi za naskok drugega gorskega venca, kateri vrh naju je mamil že odkar sva ga ugledala ob prihodu na Greenland. Utrujena, željna prepotrebnega spanca se končno odpraviva v posteljo, a noč na Greenlandu je nekaj posebnega, svojstvenega in magičnega. Globoka tišina, ki jo melodično prekinja zavijajoč veter, od tu in tam pa se mu vsiljivo pridruži oddaljeno grmenje, ki spominja na pravi pravcati stampedo, ne, bolje rečeno tornado. Ob pogledu skozi okno, iz varnega zavetja tople sobice in čeprav je že krepko čez polnoč, je zunaj še vedno svetlo.

Mesec pošilja svoj srebrni sij v snopih daleč po kamnito razbrazdani pokrajini, le tu in tam obrasli z grmičastimi brezami in majhnimi pritlikavimi vrbami. Od tisočletja izlizani kamni in razpokane skale vseh velikosti in oblik so prevzele svoje nočne sanjske podobe in naju omamno vabijo ven, na tihi, spokojni nočni sprehod. Poskušam zaspati, vtisi so osvajajoči ter premočni, da bi bilo to možno takoj in ko mi to končno uspe, me iz postelje vrže mogočno in zamolklo bobnenje lomečega se ledenika, ki se je prebudil iz globokega spanca, njegov ranjeni krik pa se je iz bližnjega fjorda razlegal po vsej pokrajini. Ne dojemam, še posebno ne, ko pogledam na kazalce svoje ure in ugotovim, da je ura šele tri zjutraj. Pogled skozi okno pa me je, zaspanega, dobesedno zmedel, saj je bil zunaj skorajda dan in le s težavo mi kasneje, skorajda pred jutro uspe priklicati tako potrebni spanec.

Zjutraj, po obilnemu zajtrku in na veliko vidno zadovoljstvo glavne kuharice (nasmeh in pomežik velikokrat naredita čudeže), za nameček brezplačno pospraviva še nekaj na oko pečenih jajc s slanino, se toplo opraviva in že jo mahava otovorjena z nahrbtnikom, fotografsko in drugo opremo na načrtovani raziskovalni potep. Vreme je odlično, modro neba, toplo sonce, umirjen veter in šilce žganega za popotno moč, nama vlije novih moči, zato se vse bolj veseliva bližajoče potovalne avanture, ki je pred nama. Gorski masiv s svojimi strmimi pobočji in pravo džunglo grčastih pritlikavih brez in vrb, se vabljivo vzpenja pred nama. Ob vznožju naletiva na čudovite primerke arktičnega rastlinja in eruptivno kamenje.

Vztrajno fotografirava, nekaj vzorcev kamenja roma v nahrbtnik. Nekje na sredi poti nama pot zapre ozek, a silno deroč ledeniški potoček. Bistra, kakor kristal čista ledeniška voda naju po nekaj previdnih in počasnih požirkih prijetno osveži. Ledenomrzlo oviro odločno preskočiva in po skalah in mahovju nadaljujeva svojo pot. Po več kot poldrugi uri vztrajnega plezanja nama postane jasno, da vrha ne bova dosegla. Vse bolj naju ovirajo prepletene pritlikave breze in škrbasto skalovje, ki se je vse bolj zajedalo v najine gojzerice, kolena in dlani. Samo z mačeto bi se lahko prebila skozi džunglo pritlikavih brez, a te nimava. Po kratkem oddihu, nabirajoč novih moči in temeljitemu razmisleku si na karti poiščeva drugo pot, zato se obrneva in se po mehkem mahovju, kakor po perzijsko stkani preprogi spustiva nazaj v zavetje doline. Po ponovnem oddihu in krepki malici poskusiva ponovno osvojiti gorski vrh po drugi, na videz manj zahtevni poti, a tudi tukaj ne gre brez zapletov in vsemogočih ovir, ki nama grenijo in otežujejo vzpon.

Po dobri poldrugi uri vzpenjanja se nama nekje na pol poti, med skalovjem prekritim z lišavjem in mahom pridruži polarna lisica, si naju radovedno dodobra ogleda, tako, da imava še čas za njeno fotografiranje in portret ali dva in že z gibkimi akrobatsko prefinjenimi skoki elegantno izgine v svoje hladno zavetje kamnitega kraljestva. Vztrajno plezanje, trma in po vrhu še kaj zraven, je na vrhu obrodilo sadove dolgega in napornega vzpona. Pogled nama zajame večji del Eriksfjorda, njegova razbrazdana hrbtišča in stene po katerih se spuščajo bistri ledeniški slapovi in v njegov objem ujeto zeleno modro obarvano morje, posuto s plavajočim ledom. Pogled nama zajame tudi sam ledenik Kiaqtut, naslednji cilj najine odprave, kateri se kakor srebrna ogromna kača spušča v dolino večne John Dahlove zemlje. Tam od severa se z nami sramežljivo pogleduje in nas pozdravlja večni sneg Frederikovega, Christianovega in Rasmussenovega kraljestva, ki se že dotika severne Kanade.

Z oddaljenim šumom ledeniških slapov se nama pridruži še igrivi severni veter, ki ponese pozdrave najini domovini, nekje tam daleč, daleč, skoraj na drugi strani zemljine oble, kakor da bi vedel kam nama hrepeni srce.

Info Greenland:

Raziskovanja: po odkritju Islanda v 9. stoletju, se Vikingi po morskih poteh odpravijo naprej proti zahodu in kot prvi Evropejci pristanejo na tleh Greenlanda. Leta 982 n.š. Erik Rdeči odkrije ob obali rodovitne dolinice in pašnike. Vikingi ustanovijo dve naselbini, kateri pa nekako izgineta v 14. stoletju. Še vedno si ne vemo razložiti izginotja, vsekakor pa se domneva, da je vzrok lahko iskati v možnem poslabšanju vremena, vsled tega tudi pustošenja lakote ali pa možnih epidemij raznih bolezni. Prav verjetno je tudi, da so se Vikingi pomešali med domačine, to je Eskime.

Klima: na Greenlandu je arktična klima. Značilno je hitro menjavanje vremena, tudi v poletnih mesecih so možne snežne padavine. Poletne temperature dosegajo na jugu otoka do +20 C, na severu do +5 C. Zimske temperature so občutno nižje, na jugu do -20 C, na severu tudi do -50 C in več. Značilno za polarne kraje je polarna noč. Onstran 75. vzporednika zimska noč traja 100 dni, na samemu tečaju pa 180 dni. Greenland ima površino 2,175.600km2 in je največji otok na našemu planetu. Najvišja točka je Gunnbjorns Field s 3733 metri višine.
Ledena površina pokriva večino otoka in sicer kar 1,833.900 km2. Samo 340.000 km2 otoka ni pokritega s snegom in ledom. Ocean med Arktičnimi področji je zamrznjen in pokrit z ledom debeline 3 do 4 metre. Letne količine padavin znašajo na jugu več kot 1100 mm, na severu pa okoli 200 mm.

Prebivalstvo: je zvečine mešano (Evropejci in Eskimi). Otok šteje okoli 50.000 prebivalcev. Največje mesto je Gothab z okoli 9000 prebivalci.
Eskimi se preživljajo večinoma z lovom in ribolovom. Lovijo tjulenje, mrože, bele medvede, polarne lisice, karibue in volkove. Večino ulova in kože prodajo ali zamenjajo za potrebne dobrine. Preostali ulov shranijo za preživljanje hudih in dolgih zim.
Precej znani so eskimski psi, katere so Eskimi udomačili iz volkov. Greenlandski pes je poznan po svojih izrednih sposobnostih: je zvest, odporen na mraz in veter ter izredno vzdržljiv. Življenje pravih Eskimov, katerih domnevajo, da jih je okoli 2000, živijo višje, v polarnih krajih odmaknjeni od civilizacije, je izredno naporno, v večni borbi preživetja in obstanka. So zelo gostoljubni in vljudni, a se večkrat tudi zaradi slabih izkušenj in načinom svojstvenega življenja raje izognejo če je to le možno srečanju z modernizacijo in človekom.

Gospodarstvo: v zadnjem času se je precej razmahnilo raziskovanje gospodarskih virov. Greenland v svojih nedrih skriva svinec in cink, katerega tudi izvažajo. Najdene so tudi velike zaloge premoga, vendar je slabše kalorične vrednosti, tako, da izkoriščanje tega vira še ni ekonomično.

Severni tečaj: (North Pol) je izredno razvejano križišče in stičišče letalskih prog. Polet čez tečaj skrajša pot med vzhodom in zahodom za 2500 km, kar omogoča letalom velik prihranek na času in gorivu.

Vegetacija: otok je v glavnem sestavljen iz kristalčnega škriljevca (aluminijevi minerali) in kamenja eruptivnega izvora. Vegetacija je zelo revna. Obrobni ali zeleni pas otoka sega ob obali največ do 2 km v notranjost otoka, ponekod na jugu le majčkeno dlje. V zelenem obalnemu pasu uspeva pesa, solata in krompir. Povsod po obrobju pa rastejo pritlikave grčaste breze in vrbe.

Led, kateri v glavnem prekriva ves Greenland je debeline okoli 2000 m in izvira še iz kamene dobe. Iz ledu štrlijo goli kamniti vrhovi do višine 3000 m, imenovani "NUNATAK". Ledeniki, katerih ogromna gmota sili k obali, se stekajo v fjorde, se tam lomijo, od tukaj pa jih morski tokovi odnašajo globje na odprto morje, v ocean. Temperatura morja v fjordih se giblje okoli -4 C, vendar v poletnih mesecih ne zamrzne, predvsem zaradi razgibanosti morskih tokov.

Potopis: Srečko Bastač