Pričujoči potopis je beseda, pravzaprav zbir doživetij z enomesečnega potepanja po deželi Vikingov - Islandu. Island je dežela, ki se mi je od vseh potovanj najbolj vtisnila v spomin in srce zaradi svoje čarodejne raznolikosti. Mislim, da je narava tukaj prekosila samo sebe. To je dežela nebeških poželenj, hudičevega pekla in neizmerljive očarljivosti hkrati, je dežela kontrastov, ter presenečenj in tisočerih različnostih. In ljudje, tako prijazni, ustrežljivi in dobrosrčni so, da ti dobesedno zlezejo pod kožo in te osvojijo že na prvi pogled.
Iceland je dežela, kjer v enemu samemu dnevu doživiš tisoč življenj.

Dežela Vikingov

Skaftafell

S površino 103000 km2 je Island drugi največji otok v Evropi. Stoji v severnem delu Atlantskega oceana in ima približno 250000 prebivalcev, od katerih jih kar ena tretjina živi v glavnem mestu Reykjaviku, ki je tudi najsevernejša prestolnica na svetu. Ime mesta bi lahko prevedli "dimni zaliv", kajti v 9. stoletju, ko so ljudje naseljevali ta predel Islanda, se je tu iz tal dvigala para. Danes tukaj ni ne dima, ne pare, mesto pa ogreva topla voda iz bogatih geotermalnih virov. Reykjavik je mesto z okusnimi lososi bogato reko, ki teče skozi središče mesta.

Landmannalaugar

Tukaj domujejo tudi kolonije arktičnih ptic. Otok je poznan po izvirih tople vode in gejzirih. Ima oceansko klimo, s hladnimi poletji in blagimi zimami (povprečno do -50C). Kar 13% površine tega otoka prekrivajo ledeniki še iz obdobja pleistocena (Vatnajokull, Hofsjokull, Mayrdalsjokull in Langjokull). Islandci so potomci Ircev in skandinavskih kolonistov (Vikingov), kateri ta otok odkrijejo na svojih potovanjih v 9. stoletju in ga začno tudi naseljevati. Islandska kultura je že zelo stara.
In tukaj živijo legende. Ljudje verjamejo v palčke in gnome (dwarf) in za verjeti jim je, kajti prizadevnost dobrodušnih palčkov so kvarile igrive nagajivosti hudobnih gnomov, ki so nam vztrajno nagajali ves čas našega potovanja po Islandu. Tako se vozimo ure in ure, čas po travnati pokrajini, čas po pustih samotnih kamnitih predelih, kjer ne zaslediš niti trohice življenja in ne srečaš živega bitja. Le tu in tam na obzorju oddaljena samotna farma, ki nas vsako večer gostoljubno sprejme v okrilje svojega toplega zavetje.

Skogasafn

Pot nas pripelje do slikovitega Geysira, ene glavnih atrakcij Islanda. Gejzir Deildartnguhver se vsakih nekaj minut vzpne tudi do 60 metrov visoko, bruhajoč velike količine vrele vode in pare. Nedaleč, le kakšno uro avtomobilske vožnje po makadamski cesti, se ustavimo ob slapovih Gullfossa (Zlati slap). Mogočen in deroč, se gromoglasno bučeč v treh stopnjah spušča v 32 m globoko sotesko izjedeno v živo skalo. Naprej ob poti, se travnati predeli spremenijo v peščene sipine, nato v kamnito puščavo in naprej v skorjo strjene lave ter kamenja, kakor, da bi jih tam položila Golijatova roka. To so pekleni predeli, ki se razprostirajo med dvema ledenikoma Langjokull in Hofsjokull. Ne glede na to, z odprtimi očmi nemo zremo v pokrajino in občudujemo igrivost narave, ki s svojo domišljijo, tukaj na Islandu zagotovo ni skoparila temveč je to deželo obdarila z tisočerimi kontrasti, večnim vetrom, vodo, snegom in ognjem, jo zarezala z kanjoni, zalivi in posejala z ledom, vulkani, gejziri, jezeri in jezerci, deročimi rekami in nežnimi vilinskimi potočki, slapovi in neštetimi drugimi presenečenji. Da, to je dežela Vikingov. Surova, neizprosna, a mila, nežna in mistična hkrati.

Dynkurfoss
Pot nas po daljši vožnji pripelje do mesteca Svinavatn. Po krajšemu postanku na farmi mimo katere nas je vodila pot in okrepčilu, se odpravimo dalje ter pot nadaljujemo po kakor pravljici slikovitih predelih posejanimi s potočki, slapovi, jezeri in jezerci. Izmenično nas na tej dolgi poti spremlja dež, sonce in oster severni veter. V Akureyriju, severnem pristaniškem mestecu izkoristimo postanek za ogled mesta in potrebne nakupe v glavnem konzervirane hrane, higienskih ter drugih nujnih potrebščin. Okoli poldneva se zberemo na "bojnem posvetu". Po krajšemu tuhtanju, daljšemu prerekanju, modro glasujemo o podanih predlogih za nadaljevanje naše skupne poti. Samo modrost islandskih palčkov je botrovala temu, da se naša majhna skupinica avanturistov-popotnikov ni razdelila na dva nasprotujoča si tabora in razpadla.

Godafoss
Odločitev pade za ogled znamenitih slapov Godafossa, oddaljenih le kakšno uro makadamske vožnje. Slapovi bogov, kakor jih Islandci imenujejo, so si to ime zagotovo prislužili, saj nas že od daleč pozdravijo z gromovitim bobnenjem in bučanjem, peneč se preko slikovitega skalovja, strmo padajoč v globoko brezno zavito v gost meglen oblak vodnih kapljic. Skladno želji in prej sprejetemu dogovoru se odpravimo visoko proti severu vse do najsevernejšega islandskega polotoka Melrakkasletta, kjer prečkamo severno polarno mejo (North Arctic Circle) in se na povabilo upravnika in vzdrževalca željnega družbe, brezplačno nastanimo kar v tamkajšnemu velikanskemu svetilniku (Hraunhafnartangi) čuvarju prekooceanskih ladij, katerega svetilna moč je tako velika, da je z morja opazen na razdaljo več kot 25 km.

Namafjall
Do Myvatna, enega najlepših jezer na Islandu, ki je dobilo svoje ime po mušicah, ki so bogat vir prehrane za ribe in ptice, pridemo prek gorskega prelaza Breiodalsheidi. Jezero je pravi pravcati raj za geologe, raziskovalce, ljubitelje ptic in narave sploh. Tukaj se nam odpre popolnoma nov svet. Čudovite in fantastične oblike skal in skalovja, posejanega po jezeru nam v mislih pričarajo mesečevo panoramo, vzbujajoč občutek fantazije in čarodejstva. Oči se nam dobesedno spočijejo na prelepih idiličnih poljih zelenih travnikov in nebeško modri jezerski vodi. A ne za dolgo. Spuščamo se prek razbrazdanega gorskega prevoja v pokrajino Namaskardi, obdano z živimi izvori žvepla, žveplovega dima in pare, ki skozi razpoke, ponekod leno, spet drugje v sunkovitih žvižgajočih izbruhih prihaja na površje iz peklenih globočin vrelega zemljinega nedrja.

Namaskardi
Če beseda pekel, pomeni to, kar vidijo oči, potem si tukaj videl vse. Ogromno prostranstvo brez sledu življenja, surovo in neizprosno. Oster žvepleni smrad, umazano beli in rumeno rjavi dim. Ob mehurjih, kjer prihaja na površje vrelo, tekoče žveplo je težko vzdržati tudi minuto ali dve. Oster, smrdljiv, pekoč dim sili v oči in pljuča, ob kateremu te preveva misel, kakor da gledaš v žrela tisočglavega starodavnega zmaja. Samo dva, trije smo, ki se upamo previdno, z vlažnimi prevezami prek obraza, navkljub opozorilnim tablam plaziti po tanki strjeni žveplovi skorji, ki nas loči od smrtonosnega živega vrelca pod nami. Fotografiramo, snemamo in končno ne vzdržimo več. Dobesedno pobegnemo s pekočimi, solznimi očmi, težko zadržujoč dih, ihteč po svežemu zraku.

Hekla
V daljini, z naše desne strani, se nam z juga okopana v soncu pridruži prelepa planina Herdubrid (Kraljica planin), ponosno razkazujoč vso svojo lepoto, na vrhu obdana s kopo oblakov in ledeno sneženim pokrivalom. Dalje nas na poti pozdravljajo črede ovac in prijaznih islandskih ponijev s svojimi skrbnimi psi čuvarji. V samotni, leseni cerkvici, si drznemo zbuditi stoletne starodavne islandske bogove in si na cerkvenih orglah pričaramo nekaj poživljajočih domačih akordov. Zvečer se zberemo na klepet v vaškem mini bifeju, ki je hkrati trgovina in gostilnica, ter prostor za druženje. Pridruži se nam skupinica domačinov, nekaj fantov in deklet.

Dyrholaey
Pričeti večer se ob ob hitri, razgibani in vse glasnejši glasbi prevesi v medsebojno pripovedovanje popotnih dogodivščin in doživetih avantur. Pred počitkom odidem ven na krajši sprehod. Moje misli spremlja tiho šelestenje trave in listja ter mesec, ki z nežnimi žarki pokrajino okoli mene barva s svojo srebrno tenčico. Za nami je več kot pol poti. V svoji prostranosti je pokrajina navkljub noči veličastna, a te ob vse bližnjem največjem islandskem ledeniku Vatnajokull obdaja z neprikritim občutkom, majhnosti, ponižnosti in tudi nebogljenostjo.

Turve
Ta ledeniški velikan pokriva površino kar 8400 km2 ter se v svoji dominantni mogočnosti skoraj dotika Atlantskega oceana.
Vreme, ki nam je bilo preteklo dopoldne naklonjeno se sprevrže v divje neurje, s seboj noseč leden, oster severni dež in z vetrom pomešan fini droben pesek. Zunaj na prostem je nemogoče ostati.

Poiščemo skalnato zavetje, kjer si v veliki skalni votlini kar ob ognju posušimo mokro obeko in opremo. Tudi vroč okrepčilni čaj ni odveč. Od Skogarja, vasice, ki leži nedaleč stran od manjšega ledenika Mirdalsjokulla, nas z morja spremljajo Vestmannaeyjarski otoki, naš naslednji cilj. Petnajst jih je skupaj.

Vestmannaeyjar
Najamemo manjše potniško letalo (air taxi) in po polurnem med vetrom poskakujočem letu se pod nami prikaže skupina otočkov. Heimaey je največji med njimi. Ta otok je zaslovel po vsemu svetu 23. januarja 1973 leta, po nenadni erupciji bližnjega vulkana, ki prične visoko v nebo grozeče bruhati lavo, pepel in dim. Tone pepela prekrijejo majhno prikupno mestece Vestmannaeyjar s približno 4-5 tisoč prebivalci. Zahvaljujoč hitri evakuaciji in prisebnosti, smrtnih žrtev ni bilo. Šele po dolgih štirih mesecih se prebivalci Heimaeya lahko vrnejo na otok in v svoje rodno mesto. S trdo voljo in svojstveno islandsko vztrajnostjo in močno trmo, otočani s stroji očistijo mesto prekrito s pepelom in ga obnovijo vključno z cerkvijo katero je v popolnosti prekrivala več kot 12 metrska plast vulkanskega pepela.

Thingvellir
Le nekaj hišk pustijo na pol zametanih z lavo, v spomin na ta strašen, nepozaben dogodek. Radoveden, si s sopotniki in prijatelji, ki sem si jih pridobil na tem potovanju ogledam vulkan. Iz žrela vulkana, iz katerega je bruhala žareča magma se še vedno kadi. Tukaj na samemu robu vulkana, doživim enkraten in nepozaben sončni zahod ter nepredvidljiv, zame skorajda tragičen dogodek. Radoveden, zijoč v kadeče se razpokano žrelo vulkana, poskušam narediti kakšen posnetek, a mi spodrsne na razdrobljeni, ohlajeni lavi. Pred očmi se mi zavrti "moje celo življenje", a se zahvaljujoč prisebnosti in gibčnosti nekako ujamem nekaj metrov nižje. Zahvaljujoč domačinom in uslužbencem bližnjega otoškega letališča, me po polurnem prizadevanju z vrvjo le nekako vsega pretresenega, zbeganega in prestrašenega, a nepoškodovanega zvlečejo na trdna tla, izven dosega pogoltnega pekla, ki sem mu bil tako blizu. Več kot preblizu.

Vestmannaeyjar
Veliko rdeče sonce, se je kakor tekoče zlato razlivalo po obzorju in modri površini morja ter počasi, v vsej svoji veličastnosti potopilo in izginilo v hladen objem Atlantskega oceana. Pred slovo od teh prijaznih ljudi, si za spomin vzamem prgišče strjene lave, prav tiste, na kateri mi je pred kratkim spodrsnilo. Zapuščamo Heimaey. Naslednji dan me v Reykjaviku čaka letalo za pot proti Kopenhagnu in od tam proti domu, ki sem ga natihoma že pričel pogrešati.

S teškim srcem zapuščam Island in vse tiste čudovite srčne ljudi, ki sem jih srečal na tem svojem nepozabnem potovanju.

POSVETILO:

Potopis posvečam vsem tistim, katere sem na tem potovanju srečal, se z njimi družil in prijateljeval. Posebej se želim zahvaliti mojemu prijatelju in našemu vodiču Swenu ter njegovi prijazni družinici, ženi Karen in hčerkicama, 4 letni Lisi in 5 letni Anne, katerih družbe se je nesebično odrekel za ves čas našega skupnega enomesečnega vandranja po Islandu.

Potopis je bil na pobudo Swena leta 1985 objavljen v enemu od lokalnih islandskih časopisov (mesečniku), a žal želenega izvoda nimam, saj kasneje nikakor nisem mogel priti v stik z založnikom časopisa, ki se je med tem že zamenjal.

Opomba

Potovanje po Islandu je bilo v zasebni režiji (do prihoda na Island s čarter poletom, na Islandu avtobus, rent a bus or rent a plain, štop in seveda peš). Po islandskih izredno dobro utrjenih makadamskih poteh smo se prevažali in podili v najetem večjem kombiju, ki nam je večkrat bil ne samo prevozno sredstvo ampak tudi zavetišče, dnevni prostor, jedilnica in spalnica hkrati, saj smo večkrat tudi (neudobno, a smo le) v njemu prespali.
Skupino smo sestavljali dva Slovenca, trije Američani, dva Kanadčana, dva Francoza, Anglež in Nemec. Potovanje smo izvajali po nekaj dni vnaprej pripravljenem načrtu, nekajkrat z manjšimi odstopanji, enkrat z večjim. Spali smo v šolah, v poletnem času preurejenih v neke vrste špartansko opremljen motel za turiste popotnike in po farmah, kamor so nas vedno velikodušno sprejeli z nehlinjeno dobrodošlico in z odprtimi rokami (za Islandce je značilna družabnost, saj so zaradi redke poseljenosti otoka in oddaljenosti od obljudenih krajev precej osamljeni, zato so zelo željni družbe in zabave. Kot anekdoto k potopisu bi k temu dodal, da sva s Silvom nekega večera na farmi Svartarkot, ležeči med prelepima jezeroma Svartarvatn in Isholsvatn, katera sta ločevali reki Sudura in Krokadafur, priredila, da rečem temu družabni večer, ali po naše veselico. In ker ni bilo dovolj, da so imeli na farmi samo klavir, in kot se za takšno veselico tudi spodobi, sta dva domačina z avtom nemudoma odšla do bližnje (dveurna vožnja tam in nazaj) sosednje farme Myri, po možakarja, ki sta imela harmoniko in saksofon. Bilo je živahno in veselo. Veselica je trajala celo noč, do jutra. Jaz sem igral na "bobne" ali bolje rečeno tolkel na kuhinjske lonce.

Na Islandu ni železnice in asfaltiranih cest, razen v mestih. Glavno prevozno sredstvo je avtomobil (zaradi makadama in težkih terenskih razmer prevladujejo v glavnem terenska vozila) in piper letala. Majhna priročna letališča so posejana po celemu Islandu. Zaradi vsakodnevnih obilnih padavin in topljenja snega z vrhov ledenikov so se potočki dnevno spreminjali v rečice, le te so se prelevile v deroče poplavne reke, ki so nemalokrat poplavile cela področja, tako tudi ceste, katere smo največkrat prečili kot v kakšnem pustolovskem filmu "a la Indiana Jones". In večkrat tudi obtičali. Reševali smo se z vitlom, vrvmi, krampom, lopato ter rokami in nogami, oziroma s pomočjo domiselnosti in iznajdljivosti ter s svojimi mišicami.
Vreme se je dnevno večkrat spreminjalo. Prelep sončen dan se je v hipu spremenil v kislo deževje ter v deževno neureje z gosto mokro meglo, v kateri si popolnoma izgubil orientacijo in katera je prav tako čudežno izginila, kakor je prišla. Zaradi hitro menjajočih vremenskih pojavov je Island poznan po nazivu "vremenska kuhinja Evrope".

Potovalna karta, rezervna topla in nepremočljiva oblačila, tople odeje, ogrinjala, pa tudi prva pomoč, kompas in kakšna lopata, so obvezen pripomoček na potovanju vsakega domačina in popotnika. Zime so načeloma blage po temperaturah, ne pa po količini padavin, saj sneg in snežni zameti velikokrat onemogočijo cestovni in zračni promet za več dni. Zato so me zelo čudile majhne lične in živo obarvane hiške, ki smo jih na poti, ob cesti videvali po vsem Islandu. To so zavetišča, opremljene z vsem, kar potrebuje veččlanska družina, da preživi teden ali dva v trenutkih vremenskih nepogod in močnemu sneženju (v nekaterih so se nahajali tudi radio, tv in ukv aparat). Hiške so redno vzdrževane in nezaklenjene, dostopne vsakemu popotniku, ki išče zavetišče (pravzaprav Islandci svojih hiš in stanovanj sploh ne zaklepajo - tudi v mestih ne). Zadnjega "kriminalca", se spomnejo domačini, so v Reykjaviku "zaprli" pred dvema letoma in pol, pa ne zaradi tega, ker bi kaj ukradel, temveč, če me spomin ne vara, ker je utajil nekaj davka). Zaporov ni, kazen odslužiš v terminu, ki ga s skupnim soglasjem sodnika določiš sam in sicer z delom na kakšni državni farmi, kjer opravljaš družbeno koristno delo - vikende imaš proste in so všteti v kazen, če se z vikenda pravočasno vrneš na farmo, pred pričetkom naslednjega delovnega tedna. Delo na prestajanju kazni imaš celo nekaj plačano. Kazen lahko po potrebi tudi prekineš in/ali odložiš za določen čas (študij, poroka, itd).

Prebivalstvo je presenetljivo dokaj visoko izobraženo. Ker v dolgih zimskih dneh in nočeh nimajo kaj početi, dosti berejo od poljudne do strokovne in izobraževalne literature, ter gledajo televizijo. Pijejo pa zelo, zelo radi predvsem žgane pijače in nisem srečal Islandca, ki bi se branil ne samo kozarčka ali dveh, ampak ..
Na Islandu prevladuje ovčjereja in konjereja (islandski poniji), ki se odvija prosto na velikih pašnikih po celemu Islandu, nekaj je tudi govedoreje. Tudi če se črede živali in živine med seboj pomešajo, med lastniki praktično nikoli ne prihaja do sporov.

Dežela je redko obljudena, redko poseljena (tako redko, da so že na navadni karti označene tudi farme). Je tudi surova in kruto neizprosna hkrati ter močno raznolika tako po fauni in flori. Dovolj je samo en manjši ali večji gorski prelaz in že naslednji hip si se nenadejano dobesedno znašel v popolnoma drugačnemu svetu, kot tistemu, ki si ga zapuščal in ti je ostajal za hrbtom ali drugače povedano iz raja si tako prestopal v pekel in obratno v raj. Ali še enkrat drugače povedano in kot sem že na začetku tega potopisa napisal: "Iceland je dežela, kjer v enem samem dnevu doživiš tisoč življenj". In jaz sem jih.

Potopis: Srečko Bastač